Prispevki

»Kobarid. Že četrtič sem v tem majhnem slovenskem mestecu, ki so ga naše enote zasedle takoj ko so prestopile mejo. Etapno poveljstvo je še vedno pod poveljstvom istega kapetana in njegovih podrejenih, kot v septembru. Nobenih sprememb. Mestece deluje čistejše, upam si reči pomlajeno, vendar bolj tiho in puščobno. Malo vojakov, malo tovornjakov. Vrtoglavo premikanje iz prvih mesecev vojne se je premaknilo na obrobje kraja, kjer je nastalo vojaško mestece s širokimi cestami in prostornimi trgi. Tudi domačini se niso spremenili. Ne. Ti Slovenci nas še vedno ne marajo. Vdano nas prenašajo s prikrito sovražnostjo. Domišljajo si, da ne bomo ostali za dolgo in se nočejo osramotiti, če bi se kmalu vrnili njihovi nekdanji gospodarji.«

Mussolini, Benito: Il mio diario di guerra

»Z italijansko okupacijo je Kobarid začel dobivati drugačno podobo – italijansko – prepleskani  so bili namreč stari slovenski napisi in ulice so dobile italijanska poimenovanja: Via Vittorio Emanuele, Via Cividale itd. Hoteli so zbrisati vsako sled slovenstva. Po 12. soški bitki pa so Kobaridci zbrisali italijanske napise in »prekrstili« ulice: Gregorčičeva, Cesarja Karla I., Erjavčeva, Volaričeva, Prešernova, Ozka ulica, Koroška, Goriška, Krilanova, Breg, Soška cesta, Humska pot, Sv. Antona pot, Dušca, Ježa.«

Časnik Slovenec, 15. november 1917